Nova monografija dr. Bogomile Kravos je izšla v sozaložbi SLORI-ja, SSG-ja in ljubljanskega Slovenskega gledališkega inštituta (SLOGI). Kot je razvidno iz naslova, je kratka zgodovina namenjana predvsem italijanskim bralcem, da spoznajo, kako se je v stopetdesetih letih razvijala slovenska gladališka tradicija v Trstu, kako so bile že v obdobju čitalniških nastopov v mestnem središču prve predstave in se je z njimi začela vzpostavljati odrska tradicija, ki je proti koncu 19. stoletja dosegla svojstveno izraznost. Na tej osnovi je namreč ob načrtih za gradnjo Narodnega doma leta 1902 nastalo Dramatično društvo. Od začetka rednega delovanja tržaškega Slovenskega gledališča v lastnih prostorih (januarja 1905) pa mineva letos 110 let.
V monografiji je prikazan nenavaden vzpon in razvejanost te dejavnosti do leta 1920 in neustavljiva prodornost doseženega kulturnega razvoja, ki ohrani svojo moč tudi v zastrašujočih razmerah v dvajsetih in tridesetih letih, ko gledališka sporočilnost ubere nova pota, saj se lahko pojavlja samo v podtalju. Zato je leta 1945 obnova Slovenskega gledališča potrditev zmage v vojni in gledalci trumoma zahajajo v dvorane, ki jih zavezniška oblast nerada daje v najem slovenskemu tržaškemu oz. primorskemu SNG. Toda gledališče se uspešno zoperstavlja novim pritiskom s prekrasnim ansamblom in zavzetim občinstvom.
Dokumentirana zgodba pomembne ustanove pripoveduje o Trstu, o stopetdesetih letih vznemirjajočih in skrajno konfliktnih dogajanjih, ki so zaznamovala tržaško prebivalstvo in o tem, kako je slovenska gledališka dejavnost vse te turbulence z vzponi in padci vred zabeležila. Delovanje tržaškega Slovenskega gledališča je v vseh pogledih zrcalo časa in prostora, v katerem deluje.
Predstavitev knjige je bila v petek 4. 12. ob 18.30 v foyerju balkona Kulturnega doma. Z avtorico sta se pogovarjala Marij Čuk in Neva Zajc.
GLEDALIŠČE V SVOJEM PROSTORU
Kratka zgodovina slovenskega gledališča v Trstu
Prosti prevod italijanskega naslova ponazarja obseg delovanja tržaškega Slovenskega gledališča od vzpostavljanja tradicije, ko se slovensko in slovansko meščanstvo zave svoje umeščenosti na obrobje slovanstva in začne javno uveljavljati svojo narodno pripadnost. Kratek zgodovinski pregled je nastal v italijanščini, saj to gledališče že dolgo deluje v Italiji in Italijani bolj malo vedo o njem in o svojih slovenskih someščanih. Če je namreč Trst v stopetdesetih letih doživel vznemirjajoča in skrajno konfliktna obdobja, ki so zaznamovala njegovo prebivalstvo, je slovenska gledališka dejavnost vse te turbulence z vzponi in padci vred zabeležila. Delovanje tržaškega Slovenskega gledališča je v vseh pogledih zrcalo časa in prostora, v katerem deluje.
V letu 1848 je krog bogatejših meščanov (poleg Slovencev še Hrvati, Črnogorci, Srbi, Čehi, Slovaki in Poljaki) ustanovil Slavjansko društvo in njegovi člani so se pragmatično odločili za delovanje v lokalnem, slovenskem jeziku. Med prvimi, odmevnejšimi nastopi je bila leta 1850 predstava v gostilni na obrobju mesta, v Rojanu. V čitalniškem obdobju (po letu 1861) so gledališki prikazi nastajali sicer občasno, vendar se je postopno uveljavilo zavedanje o lastni specifiki in v osemdesetih letih devetnajstega stoletja je nastala redno delujoča gledališka skupina, ki je s svojimi produkcijami že nakazala svojsko povednost, saj je dramske predloge prilagajala svojemu dojemanju sveta. Bolj so gledališki ljubitelji vpeljevali svojo odrsko povednost, ki je zajemala iz igre slovenskih, italijanskh in nemških igralcev, bolj so njihovi raznorodni nastopi utrjevali meščansko samozavest.
Ko je ob prelomu stoletja slovensko meščanstvo sklenilo, da zgradi v središču mesta svoj Narodni dom, je istočasno osnovalo tudi Dramatično društvo (8.3.1902) in s tem postavilo temelje prvemu tržaškemu poklicnemu ansamblu. Ob odprtju Narodnega doma (15.12.1904) sta koncerta zbora Nadježde Slavjanske poudarila veličino slovanstva, ko se je 8. januarja 1905 na odru pojavila skupina amaterjev Dramatičnega društva s slavnimi Jurčič-Govekarjevimi Rokovnjači, pa se je začelo redno gledališko delovanje na lastnem odru. V nadaljnjih dveh letih je uigrana skupina kakovostno tako izboljšala svojo odrsko izraznost, da je vodstvo podprlo njeno profesionalizacijo in ob zaključku sezone 1906/07 podpisalo pogodbo s priznanim ljubljanskim gledališčnikom Antonom Verovškom, ki je takoj nastopil službo kot mentor tržaškim amaterskim igralcem, umetniški vodja, glavni igralec in režiser. Za njim so se do začetka prve svetovne vojne zvrstili še drugi umetniški vodje in vsak je prispeval k rasti ambicij in k oblikovanju posebnega, tržaškega umetniškega izraza, tako da je, po vpoklicu moških na fronto, skoraj samodejno prevzel organizacijo odrske dejavnosti ženski odsek družbe sv. Cirila in Metoda, saj odrska dejavnost ni mogla presahniti. O tem pričajo prvi igralci-povratniki z bojišč, ki so že decembra 1917 obnovili nekaj predstav in dosegli pod Skrbinškovim vodstvom v sezoni 1918/19 bliskovit vzpon. Potem je fašistična nestrpnost z zažigom Narodnega doma in uničenjem vse imovine (13.7.1920) prisilila igralce Slovenskega gledališča v Trstu k umiku.
Gledališče ima svoj čar in moč, potreba po njem ne ugasne kar tako, kljub ustrahovanju se ohranja in obnavlja na različne načine, tako je bilo v 20-ih letih prejšnjega stoletja in prav tako še v 30-ih, čeprav v popolni ilegali.
Zato so po osvoboditvi, že maja 1945, ljudje trumoma zahajali na mitinge, medtem ko so na Ministrstvu za prosveto v Ljubljani načrtovali obnovo tržaškega gledališča kot enega od narodnih gledališč (skupaj z ljubljanskim in mariborskim). Prvi ansambel (do leta 1959) so sestavljali pretežno tržaški in primorski igralci-emigranti, ki so se leta 1945 vrnili v Trst, da obudijo veličino tega gledališča. Vsi so dobro poznali nekdanjo dramsko in operno tradicijo tržaških Slovencev, zato so nastopali v uglajeni slovenščini, v gledališke liste pa vstavljali povzetke odrskih prikazov v italijanščini. Toda ne pod Zavezniško vojaško upravo (junij 1945 – oktober 1954), ne pozneje, v demokratični republiki Italiji ni bilo nič enostavno, celo dvorane v središču mesta niso bile dostopne Slovencem. Pa je vendar gledališče dosegalo nenavadne uspehe, da je Filip Kalan poleti 1958 lahko na srečanju evropskih gledaliških ustanov v Nancyju predstavil tržaško gledališče kot »Edinstven primer gledališke ustanove z zelo zapletenimi razvojnimi momenti« in pri tem izpostavil, kako se v odrskih prikazih tega teatra odražajo politične, narodnostne in socialne protislovnosti tržaškega prostora, ki jih usklajena ansambelska igra presnavlja v izviren in povsem verodostojen prikaz večkulturne stvarnosti.
V nekaj sezonah je tržaško Slovensko gledališče ustvarilo lastno odrsko govorico in nov, osrednjeslovenskemu gledališkemu izražanju komplementaren jezik.
Kratka zgodovina slovenskega gledališča v Trstu govori tudi o nadaljnjih desetletjih, v katerih so nova umetniška vodstva dograjevala in nadgrajevala izraznost in iskala novih, časom in razmeram ustreznih smernic.
