Potreba po analizah in študijah o položaju manjšine
Slovenska narodna skupnost v Italiji je že v prvi polovici šestdesetih let 20. stol. zaznala potrebo po ustanovi, ki bi nudila gradivo, analize in študije o položaju manjšine za politične in strokovne razprave in za načrtovanje njenega razvoja na kulturnem, političnem in gospodarskem področju.
Potreba se je izoblikovala, ker si je od prvih povojnih let narodna skupnost prizadevala, da bi si zagotovila čim boljše opredelitve pravic v okviru vsedržavne in deželne zakonodaje. S časom se je na vseh področjih javnega in zasebnega življenja samo povečevala zaradi zahtev po tehtnejšem in temeljitejšem poznavanju lastnih možnosti za organiziranje, ohranjanje in razvoj manjšinskega tkiva. Poleg tega sta želja in zahteva po oblikovanju ustanove, ki bi strokovno raziskovala manjšinsko problematiko, izvirali iz težnje slovenske narodne skupnosti v Italiji po primerni organiziranosti in zastopanosti tudi na raziskovalnem področju. V vodilnih strukturah manjšine se je namreč čedalje bolj širilo in utrjevalo prepričanje, da mora slovenska narodna skupnost imeti takšno ustanovo, ki se bo lahko hitro odzivala na dinamične družbene procese in jih sproti analizirala ter tako odgovarjala na izzive in spremembe v širšem in ožjem okolju ter v svoji sredini.
Karel Šiškovič
Zamisel o raziskovalnem inštitutu se je začela uresničevati v letih 1972–73, ko je skrb za to pobudo prevzel Karel Šiškovič. Na IX. rednem občnem zboru Slovenske kulturno-gospodarske zveze (SKGZ) 12. decembra 1972 je bil najprej ustanovljen referat za raziskave pri SKGZ, ki naj bi čim hitreje dokončno udejanjil zamisel o ustanovitvi inštituta. Spodbudili so nekaj raziskav, predvsem pa evidentiranje kroga sodelavcev, ki bi tvorili osnovo za ustanovitev raziskovalnega inštituta.
21. junija 1974 je uradno ustanovljen Slovenski raziskovalni inštitut (SLORI)
Mednarodna manjšinska konferenca v Trstu je zahtevala močno in strokovno podprto prisotnost Slovencev, in je zato pospešila zadnje priprave. Dokončno je bilo izbrano tudi ime: SLOVENSKI RAZISKOVALNI INŠTITUT – SLORI.
Od začetka je SLORI sledil nasvetom dveh znanstvenih ustanov iz Slovenije: Inštituta za narodnostna vprašanja in Inštituta za geografijo v Ljubljani. Tedaj sta nastala tudi sorodna manjšinska raziskovalna inštituta slovenske narodne skupnosti v Avstriji in italijanske v Jugoslaviji. Z obema je SLORI nemudoma vzpostavil tvorne odnose.
Delo se je začelo z maloštevilnimi sodelavci v nič manj skromnih prostorih. Vloga zaposlenih je bila v prvem obdobju izrazito usklajevalna. Treba je bilo organizirati in uskladiti delo aktivnih članov ter širšega kroga univerzitetnih in srednješolskih sodelavcev. S temi silami se je SLORI julija 1974 predstavil na mednarodni manjšinski konferenci v Trstu s petnajstimi referati in tremi obsežnimi publikacijami v več jezikih.
Enote v Trstu, Gorici, Čedadu in Kanalski dolini
Med leti 1976 in 1983 so poleg glavnega sedeža v Trstu začele delovati enote inštituta v Gorici, Čedadu in Kanalski dolini. Zaradi raznolikosti pokrajinskega izvora članov in obravnavane problematike je SLORI že v kratkem času dosegel, da se je slovensko narodno ozemlje od Kanalske doline do Milj obravnavalo kot celoto.
Prva odmevna študijska srečanja in raziskave
Po ustanovitvi in razvoju pokrajinskih sedežev SLORI-ja se je povečalo število uslužbencev inštituta. Težišče raziskovalnega dela se je preneslo s širšega članstva na krog stalnih raziskovalcev. Prva širša študijska srečanja je inštitut organiziral iz potrebe po zapolnitvi nekaterih vrzeli v poznavanju najbolj perečih zagat manjšine. Posveti so opravili svojo vlogo, obenem pa pokazali, da je potrebnega še veliko dela, ki bi omogočilo prehod od enkratne osvetlitve problemov do stalnega, sistematičnega, poglobljenega in celovitega spremljanja dogajanja v ključnih družbenih procesih.
V naslednjem obdobju je SLORI v skladu z vizijo in smernicami sestavil prvi in nato drugi srednjeročni načrt raziskovalnega dela. Načrtno je skrbel za dokumentacijski fond in strokovno knjižnico ter sistematično znanstveno preučeval celotno območje slovenske manjšine v Italiji.
V tem času je inštitut začel prejemati prva naročila za raziskave. Šlo je za naročila raziskovalnih nalog bodisi iz Evropske gospodarske skupnosti bodisi manjših krajevnih uprav. Dežela in Pokrajina Trst ter veje občine SLORI-ju še niso bile pripravljene priznati zaslug za že opravljeno delo in podpreti družbene vloge inštituta ter njegovega nadaljnjega razvoja.
Darko Bratina
V začetku leta 1982 je SLORI prizadel hud udarec: nepričakovano je umrl njegov ravnatelj, Karel Šiškovič, ki je od vsega začetka največ prispeval k zasnovi, uresničitvi in njegovemu delu. Funkcijo ravnatelja je nato prevzel Darko Bratina, ki je skušal postopoma reorganizirati delo z uvajanjem novega načina ali nove filozofije raziskovalne dejavnosti. Po zaključenem začetnem obdobju se je SLORI-jeva programska usmeritev strokovno-raziskovalne dejavnosti namreč razvila na treh ravneh:
– osnovne ali temeljne raziskave, tj. raziskave s pretežno teoretičnimi pristopi;
– uporabne raziskave, tj. širše zastavljene in pomembnejše raziskave empirične narave, ki so v splošno korist manjšinski skupnosti;
– hitra pomoč, tj. sprotne manjše raziskave, ekspertize in podobno, kot odgovor na povpraševanje različnih ustanov.
Z manjšimi odmiki, ki so bili odvisni predvsem od zunanjih okoliščin, so se te ravni raziskovanja skozi čas uspešno in funkcionalno dopolnjevale. Uresničevanje in utrjevanje teh smernic je pomenilo za SLORI kadrovsko in organizacijsko preusmeritev.
Modernizacija raziskovalne infrastrukture
Sredi osemdesetih let je SLORI kljub prostorskim in finančnim omejitvam usmeril svoje napore tudi v modernizacijo raziskovalne infrastrukture: pospešil je obogatitev specializiranega knjižnega in revijalnega fonda, preuredil nekatere prostore, priskrbel računalniško opremo ter uvedel funkcionalnejše organizacijsko in upravno poslovanje.
Ob koncu osemdesetih let se je po eni strani pokazala vrsta dosežkov in za SLORI pomembnih dogodkov, ki so inštitutu pomagali pri uveljavitvi v kulturno-znanstvenem prostoru v ožjem in širšem kontekstu, po drugi strani pa sta naraščala finančni pritisk in negotovost, ki sta zajela večino kulturnih ustanov slovenske narodne skupnosti v Italiji.
Sanacijski načrt
Upravni organi so se z veliko odgovornostjo odločili za večletni sanacijski načrt, ki je predvideval prilagajanje strogim finančnim omejitvam, v katerih je moral inštitut delovati. Vztrajna budnost upravnih organov, zmanjšanje števila zaposlenih, ostre omejitve izdatkov za delovanje in nekaj izredne finančne podpore deželne uprave, krovnih organizacij ter Ministrstva za zunanje zadeve Republike Slovenije so glavni dejavniki, ki so pripomogli k uspešnemu zaključku sanacijskega programa.
V devetdesetih letih so inštitut prizadele tri prerane smrti. Najprej je leta 1994 odšel Pavel Stranj, ki se je od ustanovitve SLORI-ja nesebično, strokovno in s širokim obzorjem disciplin posvečal raziskovalni dejavnosti, posebno na demografskem in šolskem področju. Krog raziskovalcev in sodelavcev SLORI-ja je kmalu potem, in sicer leta 1996, hudo prizadela smrt Salvatoreja Venosija, ki je od ustanovitve vodil sedež v Kanalski dolini in se je prav tako nesebično posvečal raziskovalni in vsesplošni kulturni dejavnosti. Leto kasneje, septembra 1997, je nepričakovano odšel Darko Bratina. Že od ustanovitve je neutrudno in nadvse plodno sodeloval v okviru SLORI-ja na znanstvenem in organizacijskem področju. Po smrti Karla Šiškoviča je postal ravnatelj in dal SLORI-ju nov zagon na raziskovalnem področju. Tudi ko ga je politična aktivnost pripeljala do najvišjih funkcij političnega predstavništva, je vztrajno sledil raziskovalni dejavnosti in podpiral delovanje inštituta.
Povezovanje z znanstvenimi in raziskovalnimi ustanovami ter univerzami
Slovenski raziskovalni inštitut je tako prešel v obdobje, ko je postal priznana raziskovalna ustanova tudi za širšo javnost, saj se je v njegovem okviru precej razmahnila tudi prevajalska dejavnost. SLORI je vzpostavil stik in sodelovanje z vrsto znanstvenih in raziskovalnih ustanov in univerz. V začetku leta 1991 je podpisal sporazum o sodelovanju s tržaško univerzo. Tudi Dežela Furlanija-Julijska krajina mu je končno izrazila priznanje, s tem ko ga je vključila v seznam raziskovalnih ustanov, financiranih iz sklada, ki ga je za obmejno kulturno delovanje predvideval Osimski sporazum.
Leta 1991 je Dežela odobrila zakon za obmejna območja za triletje 1991–1993, ki je v sklopu drugih slovenskih ustanov predvideval financiranje SLORI-ja iz državnega sklada. Leta 1992 je bil na izrednem občnem zboru sprejet obnovljen statut, ki je nekoliko spremenil prejšnjo strukturo Slovenskega raziskovalnega inštituta.
Ob upoštevanju nekaterih premikov in procesov na regionalnem in evropskem prizorišču – odobritev zakonov za zaščito slovenske in ostalih jezikovnih manjšin v Italiji, vstop Slovenije v Evropsko unijo, pospeševanje mednarodnih integracijskih procesov – je inštitut nadaljeval in utrdil fìlozofijo raziskovanja, ki jo je razvil v zadnjih letih v duhu vodila »mislimo globalno, delujemo lokalno«, kjer je »globalno« ožja in širša evropska stvarnost, »lokalno« pa manjšinsko družbeno okolje. V tem smislu je inštitut vpet v oba prostora, zlasti pa v drugega, saj ga ne morejo zaobiti procesi, povezani z vsebinsko in strukturno reorganizacijo manjšinske družbe oziroma njenim nadaljnjim razvojem. Ne samo zato, ker je temu vprašanju posvečal ustrezno pozornost že v preteklosti, temveč predvsem zato, ker bo ravno od te reorganizacije odvisna tudi njegova prihodnja vloga in eksistenčni smisel.
Na občnem zboru leta 2006 je SLORI na osnovi lastne avtonomije po razpravi sprejel sklep, da bo od leta 2007 deloval na enem samem sedežu v Trstu. Sklep je temeljil na finančnih projekcijah pa tudi na dejstvu, da ob sodobni mobilnosti niso več potrebni ločeni sedeži z upravnim osebjem. Številni raziskovalci lahko glavnino svojega dela opravljajo od doma, obenem pa je treba zagotoviti vsaj en funkcionalen sedež, kjer bo na razpolago tudi potrebna literatura in tudi nekaj prostora za mlade raziskovalce.
Skrb za kadrovanje in strokovno usposabljanje zaposlenih
Kljub težavam danes SLORI razpolaga z razmeroma mlado ekipo raziskovalk ter raziskovalcev. Gre za sposoben kader, ki je v zadnjih letih pokazal veliko motiviranosti, vneme in strokovne usposobljenosti. Raziskave, ki so bile izdelane za programsko konferenco leta 2002, so ključno prispevale k uspehu konference. Obenem si je SLORI z organizacijo Mednarodne konference o manjšinskih jezikih ICML X leta 2005 v Trstu pridobil tudi ugled v mednarodni znanstveni javnosti na področju manjšin. Od takrat se kadrovska zasedba inštituta nenehno veča, danes pa vključuje kar pet doktorjev in tri magistrice znanosti.
Temeljni in aplikativni raziskovalni projekti
Inštitut ob temeljnih raziskovalnih projektih, ki jih povezuje s podiplomskim usposabljanjem raziskovalnih sodelavcev in nadaljujejo dosedanje sorazmerno uspešno raziskovalno izročilo znanstvenega »samoopazovanja«, s katerim so SLORI in njegovi sodelavci prispevali nezanemarljiv delež v slovenski, a tudi širši družboslovni zakladnici, razvija projekte aplikativnega značaja, usmerjene v iskanje odgovorov in rešitev različnih problemov, s katerimi se srečuje slovenska narodna skupnost v Italiji. Ti projekti so v korist uveljavljanju omenjene skupnosti v etnično mešanem okolju in odpiranju novih razvojnih perspektiv v na stiku slovenskega in italijanskega prostora. Vse to prispeva tudi k uspešnejšemu oblikovanju modelov čezmejne integracije, ob upoštevanju historično enotnih družbenih in kulturnih območij in načrtovanju skupnih strategij družbenega in prostorskega razvoja ter skupne uporabe in racionalizacije obmejnih storitev.
Vsestranska skrb za manjšinsko šolstvo in slovenski jezik
Med prednostnimi cilji raziskovanja in delovanja inštituta v manjšinskem družbenem okolju sta vse od ustanovitve izobraževanje in spremljanje sociolingvističnih okoliščin. Z obema področjema se je SLORI ves čas soočal, poglobil se je v šolsko problematiko, predlagal nove modele izobraževanja in povezovanja med šolo in širšim družbenim okoljem. Inštitut s sistematičnim spremljanjem sledi razvoju strukturnih razsežnosti v slovenskih šolah ter njihovemu družbenemu okolju in motivaciji za vpis v šole s slovenskim in italijanskim učnim jezikom. Vzporedno inštitut spremlja tudi sociolingvistične procese, ki se odvijajo na vseh družbenih ravneh, tako znotraj manjšinske skupnosti med njenimi pripadniki kot v medskupinskih odnosih in komunikaciji s pripadniki drugih etničnih in jezikovnih skupnosti. Leta 2019 je vzpostavil tudi Delovno skupino za slovenski jezik, ki nudi strokovno pomoč pri načrtovanju jezikovnih strategij in politik, pa tudi vrsto storitev na področju svetovanja, izobraževanja, priprave gradiva, lektoriranja, raziskovanja, promocije in drugih oblik jezikovne podpore skupnosti.
Kongresi, posveti, okrogle mize, publikacije
V okviru podružbljanja intelektualnega razmišljanja in posredovanja raziskovalnih rezultatov se je uveljavila tudi nenadomestljiva vloga inštituta pri prirejanju ali sodelovanju na kongresih, posvetih in okroglih mizah krajevnega, nacionalnega (slovenskega in italijanskega) in mednarodnega značaja o različnih aktualnih in temeljnih vidikih stanja in razvoja Slovencev v Italiji in manjšinske problematike na splošno. Od začetka svoje dejavnosti je SLORI izdal, samostojno in deloma v sodelovanju, preko 200 strokovnih in znanstvenih publikacij. Pri tem ne gre pozabiti na vsa dela, ki so jih sodelavci inštituta objavili v drugih znanstvenih in strokovnih publikacijah, na regionalni in širši mednarodni ravni.
Evropski projekti
Vzporedno s sproščanjem evropskih integracijskih procesov, zlasti po vstopu Republike Slovenije v Evropsko unijo, je SLORI utrdil svojo tradicionalno vlogo posrednika med slovensko in italijansko stvarnostjo. Kot pobudnik številnih evropskih in čezmejnih projektov je vzpostavil tesno mrežo sodelovanja bodisi s slovenskimi bodisi z italijanskimi raziskovalnimi okolji pa tudi z ustanovami drugih manjšinskih skupnosti na obeh straneh meje. Podoben pristop spodbuja tudi na lokalni ravni, kjer skuša z dialogom in sodelovanjem z javnimi upravami, univerzami in drugimi institucijami udejanjati princip pozitivne integracije z večinskim okoljem, ki sloni na medsebojnem komuniciranju, spoznavanju in sodelovanju.
Podpora mladim raziskovalcem in usmerjanje intelektualnega potenciala
Naloga inštituta je tudi nudenje pomoči pri usmerjanju v učinkovitejše dodiplomsko in podiplomsko izobraževanje mladih s posredovanjem med različnimi slovenskimi in italijanskimi univerzitetnimi okolji ter skrb za to, da se slovenski manjšinski intelektualni potencial ne izgubi in razprši, temveč poveže in okrepi. Posebno pozornost zato nudi oblikovanju ustreznega informacijskega omrežja ter z njim povezano t. i. Banko znanja. V zvezi z ohranjanjem in razvijanjem slovenskega intelektualnega in splošnega potenciala Slovencev v Italiji bo treba v prihodnje še posebej proučevati strukturo, obseg in dinamiko slovenske prisotnosti zunaj avtohtonega manjšinskega okolja, zlasti v italijanskem okolju.
Prilagajanje novim družbenim potrebam in izzivom
Upoštevajoč današnje in prihajajoče izzive se mora SLORI tudi v prihodnosti aktivno vključevati v proces opredeljevanja in prilagajanja novim razmeram in hkrati z lastno strokovno in znanstveno dejavnostjo pomagati k boljšemu razumevanju novih problemov na različnih področjih družbenega življenja in medetničnih odnosov v ožjem in širšem okolju.